Mojih top 5 pesmi s pozitivnim sporočilom (my top 5 songs with positive message)

Mojih top 5 pesmi s pozitivnim sporočilom (my top 5 songs with positive message)

Posted by samanta kegl on julij 31, 2018 in

Aloha!😊

Za danes sem se odločila, da bom namesto dolgega pisanja, (je preveč vroče) naredila seznam 5-tih pesmi, ki jih najraje poslušam, ko sem pod velikim stresom s tem pa tudi pade motivacija, da bi sploh začela dan.Opazila sem, da  med poletnimi meseci bloggerji radi objavljajo summer playliste, ki jih  poslušajo, ampak jaz sem se vseeno odločila za drugo varianto, saj se mi zdi, da so mi pesmi s pozitivnim sporočilom trenutno bolj blizu oziroma jih bolj "začutim" (kot, da bi jih jaz napisala).

1. Mia Dimšič: Život nije siv

  Pesem ima tako veseli, vedri razigran ritem, da preprosto ne moreš biti slabe volje. Meni večkrat pomaga vjutro preden grem na faks (za malo pozitivne energije) in pred izpiti.  Preverjeno. 😉

2. Sawn Mendes: In my blood

 "In my blood" ima zame zelo velik pomen, ker približno opisuje situacijo v kateri sem bila, vseeno pa ima pozitivno sporočilo  kot " ne morem obupati, ker mi to ni v krvi".


3. Jan Kovačić & Lucija Jakelić: Malo čudni

 Ta pesem je bolj mirna od ostali dveh  je  kot akustična balada, vendar z enako močnim pozitivnim sporočilom od začetka do konca, da se ne smeš nikoli ozirati na zlobne jezike, saj vsak najbolj ve kje so njegove meje.


4. Sebastian Yatra:  Si Quieres, Puedes

Pesem " Če želiš, lahko" govori o tem, da se vse  sanje lahko uresničijo, če si to želiš. Ima latino ritem, čisto primeren za poletne dni.

5. Alessia Cara: Scars to your beautiful

Ta pesem ima ogromno sporočilo za punce (ženske) z nizko samopodobo kot jo imam tudi jaz. Najbolj mi je všeč ta del: 

 (Moraš vedeti, da si lepa takšna ko si, ne rabiš spreminjti niti eno stvar na sebi, svet bi moral spremeniti svoje srce). 💕🗺👩👧

Hvala za branje  :)

Samanta

Continue Reading

Življenjska lekcija: Najbolj se lahko zanesem nase in na moja starša

Življenjska lekcija: Najbolj se lahko zanesem nase in na moja starša

Posted by samanta kegl on julij 24, 2018 in življenjska lekcija,

Aloha!! 😊

Trenutno sem v obdobju, ko nisem čisto prepričana kako se počutim. V enem trenutku sem relativno vesela,  potem pa v drugem totalno potrta in brez volje. Verjetno je krivo vreme, ki se tudi nikakor ne more odločiti ali bo sončno ali pa oblačno, kot da bi se že pripravljali na konec poletja. Krivdo seveda lahko deloma pripišem tudi mojim podivjanim hormonom. 😋

Primerno mojem "podivjanem" počutju, sem se danes odločila, za temo, ki je ena izmed ključnih razlogov zakaj sem sploh začela pisati blog. Življenje nikoli ni tako kot je v domišljiji, (to se zavedamo vsi), saj je realnost prevečkrat kruta in boleča. Pogosto sem zaradi realnosti že v osnovni šoli, našla svoj mir  v svetu domišljije, mnogim danes znano kot otroški svet, kjer so večinoma vsi dobri, zlobni osebe pa preprosto lahko preštejemo na prste. Vendar danes je dan za realnost in čas za kruto življenjsko lekcijo: V življenju lahko najbolj zaupam le sebi in svojim staršem (in se tudi zanesem). Žalostno toda zelo resnično. Že iz preteklosti in pa zdaj v sedanjosti, se mi neštetokrat zgodi, da me ljudje zelo razočarajo. Predvsem zaradi tega, ker jim preveč naivno zaupam ali pa vsaj upam da so drugačni in vredni mojega zaupanja, kar  vedno pa se vedno pokaže za napačno. Najhuje se mi zdi to, da se se v prihodnosti ne bom mogla zanesti na nikogar, ki bi mi oziroma tudi moji družini pomagal, brez da bi pričakoval nekaj za nazaj, ali pa vsaj pomagal, ker se bi mu to zdelo prav (to se tiče tudi mojih sorodnikov). Ne to se ne bo zgodilo, ker  so / smo vsi ljudje preveč egoisti in gledamo samo nase, pri tem pa za druge delamo neke stvari toliko časa dokler imamo sami od tega korist. Pri tem ni pomembno ali je ta korist v obliki čustev, denarja ali pijače. Pogosto vidim, da moji starši za druge delajo stvari brez da bi pričakovali nekaj takoj nazaj. Logično pa tudi je da vsaj malo pričakujejo, da bodo drugi za njih storili isto. Vsaj majhno uslugo za nazaj? Pravzaprav se to redko zgodi. Je to PRAVIČNO??? Seveda ni. 

Sama sledim primeru mojim staršem. Povem pa lahko, da se mi dogaja vedno ista situacija. Vedno pomagam (ko lahko) drugim  tudi tistim, ki so moji prijatelji (ali sem vsaj mislila da so), dokler jaz te iste osebe ne potrebujem in ne dobim iste ali podobne "usluge" nazaj. Dobim samo ogromno izgovorov kot prilogo, k hladni juhi razočaranja vedno znova in znova in znova. 🤔  Včasih razmišljam o možnosti, da bi tudi jaz bila takšna hladna, egoistična, in da bi rekla ne, ko bo me kdo kaj prosil in me potreboval. Preprosto ne morem biti taka niti ne morem reči ne, ker to ne bi bila jaz. Ne pravim da kdaj pa kdaj tudi jaz nisem egoist, ker sem tako kot vsi navsezadnje le človek od krvi in mesa, ki dela napake. Pri nekaterih osebah se tako obnašanje ponavlja, zato se sam začneš odmikati od teh. Začneš se počasi odmikati tudi od vseh ljudi, ker pač preprosto čutiš, da boš sam s sabo bolj zadovoljen in tako manj tvegal, da bi te kdo prizadel. Spet z druge strani, ko si preveč sam, nastanejo novi problemi o katerih bom morda pisala kdaj drugič.

 Nekje sem prebrala ali pa videla sliko, da je nekdo primerjal zaupanje z listom papirja saj list, ko ga enkrat zmečkaš, ne moreš več popolnoma zravnati. Z zaupanjem je zelo podobno. Ko ga enkrat izgubiš ne boš nikoli več zaupal v isti meri kot prej.

 Vsi tisti ljudje, ki se tako obnašajo in zate ne naredijo nič, mogoče tudi pozabijo da obstajaš pridejo na tvoj pogreb ko umreš. Ali ni takrat že prepozno? Drugo vprašanje je zakaj pridejo komaj takrat? Ker mogoče mislijo, da je tako prav, zato ker te okolica prisili? Ali pa zato, ker si je komaj takrat vzel par  minut časa? Kje si bil prej? Kaj ti pomaga, da nekdo pride na tvoj pogreb, če ga ti ne vidiš, nič ne čutiš in nimaš nič od tega, niti nobene koristi. 

In še nekaj ne pozabite: Sve se vraća sve se plača ali pa ta What goes around comes around.

Upam, da vam je bilo branje zanimivo.

Samanta

Continue Reading

Na koncertu Pravila Igre se divje najstnice skoraj steple zaradi CD-ja!? + VIDEO KONCERTA

Na koncertu Pravila Igre se divje najstnice skoraj steple zaradi CD-ja!? + VIDEO KONCERTA

Posted by samanta kegl on julij 17, 2018 in koncert, Pravila igre,

  Aloha! 😊

Za danes sem se odločila, da bom pisala o koncertu hrvaške pop skupine Pravila Igre in nekoč eno izmed mojih najljubših skupin.

Njihov koncert je bil v petek 13.7. 2018 v sklopu manifestacije Lepoglavski dani v mestu Lepoglava na Hrvaškem.

Pravila Igre

Lepoglava, je od mojega domačega kraja oddaljena 30 minut vožnje z avtom. Odpravili smo od doma že ob 20.00, ker je na Facebooku pisalo, da se bo koncert začel ob 21.00 (vedno rada pridem prej, da se lažje vrinem v prvo vrsto v slučaju prevelike gneče ljudi ha ha).

Tja smo prispeli ob 20.30, in iskreno me je zelo presenetilo to, da je bilo tam zelo malo ljudi, pred odrom ni stal nihče. Ko se je koncert začel še vedno ni stal nihče pred odrom, zato niti jaz nisem šla bližje, pa tudi iz razdalje kot sem bila sem lepo videla cel oder. Po prvi odpeti pesmi se je oglasil pevec (Ivan Penezić) skupine Pravila Igre in dejal, da imamo vsi 3 pesmi časa, da pridemo do odra. Po teh njegovih besedah, se je odru začela bližati skupinica najstnic in sledila sem jim tudi jaz. Hitro sem ugotovila, da sem bila prepočasna, da bi prišla tik pod oder. Pred mano je stala punca, katero sem malo dregnila in ji rekla če se lahko malo pomakne. Zelo sem se počutila ob tem ponosno, saj veste, da sem boj tiha :). Tako sem tudi jaz bila v prvi vrsti (nikoli nisem bila tako blizu na nobenem koncertu). 

 Zraven mene, so stale še majhne punčke stare okoli 10 let ali pa še manj, ki so me ogovorile: "Teta ali vidite preko nas"?. Nikoli nisem pomislila, da bi kdo rekel teta in me s tem videl starejšo, saj sem navajena, da ljudje mislijo da nimam še niti 18 :).

Ivan Penezić- pevec skupine Pravila Igre

Ko so Pravila Igre odigrali kar nekaj pesmi je zmanjkalo elektrike. Sprva niti nisem dojela, da se je kar spremenilo (boben, bas kitara in mikrofon so še vedno delali). Poskušali so odigrati oziroma odpeti pesem na "suho", vendar so se kar hitro odločili, da bodo na kratko prekinili koncert, dokler ne ne bo spet elektrike (elektrike je zmanjkalo zato, ker je bila vsa tehnika priključena samo na en kabel).

Do ponovnega začetka koncerta, po prekinitvi je trajalo približno  20 minut  ali pa še mogoče več. Nisem pogledala na uro kdaj so spet začeli igrati, namreč ugotovila sem, da nimam več prostora na telefonu za slikanje in snemanje, kar me je malo spravilo v blago jezo, saj se mi je ista situacija zgodila tudi na koncertu Ivana Zaka. :( 

Skoraj bi pozabila, kako so se podivjane najstnice vrgle, za ubogim CD-jem oziroma njihovim novim albumom, ki so kot nagrado obljubili najbolj glasnemu fanu. Seveda bi bilo to težko uresničljivo, izbrati kar nekoga, ker smo se itak vsi drli (peli). Zato je Ivan vrgel CD med občinstvo. Punce, so se skoraj steple za ta CD in na koncu je pristal čisto na drugi strani od mesta, kamor je bil sploh vržen. Ob tem prizoru sem res pomislila Wtf, kaj je z njimi narobe. Iskreno mislim, da za tako borbo, ki jo vidiš na risankah ni bilo potrebe, ker živimo v 21. stoletju, kjer so celotni CD-ji BREZPLAČNO dostopni na Deezerju ali pa tudi na You Tubeu. Vem, da nekateri poslušajo CD-je v avtu a vseeno, v tej borbi ne vidim nobenega smisla.

Koncert je zaradi prisilnega premora trajal presenetljivo dolgo od 21.30 pa vse tja do 24.00. Po koncertu, so se je seveda gruča podivjanih najstnic preselila v zaodrje, kjer so se  vse želele slikati s fanti iz Pravila Igre. Mislim, da je za  slikanje čakalo 10x več punc, kot nas je bilo na začetku koncerta. Spet je začela faza prerivanja, do mesta, kjer so bili Pravila igre in sem hitro prišla na vrsto, ker pač invalidi imamo prednost haha. 

Slika z njimi je izpadla grozno, ker sem res imela obupno frizuro. Hvala bogu, da smo imeli trije telefon (zraven mene je šel še moj ata in pa prijateljica), saj sem jaz nisem imela prostora za slikanje prijateljica pa je imela prazno baterijo. Super ne?

 Če na koncu zaključim, mi je bilo na  njihovem koncertu super, kar lahko zaključim po tem, da sem imela malo hrapav glas, zaradi petja oziroma dretja.

Spodaj je video iz koncerta, ki sem jaz snemala. :)

Upam, da vam je branje bilo zanimivo :)

Samanta

Continue Reading

Otroška velikost stopala pri 23-tih

Otroška velikost stopala pri 23-tih

Posted by samanta kegl on julij 10, 2018 in o meni,

Aloha! 😊

Danes sem se odločila, da bom pisala o mojih majhnih stopalih, njihova velikost, pa mi pri nakupu čevljev delajo težave že od otroštva, čeprav  so se te težave izrazile v mojih najstniških letih in bodo  trajale do konca mojega življenja. Na žalost jaz nisem preveč velika tako tudi nisem mogla pričakovati, da bodo tudi moje noge velike.Vseeno pa sem si želela in še zdaj od časa do časa obžalujem dejstvo, da mi niso še malo zrasle vsaj do kakšne majhne številke za odrasle.

Ni najlepši občutek, ko prideš v trgovino z obutvijo in moraš iti na otroški oddelek, pri tem pa ti najprej padejo v oko čevlji z napisom FROZEN na njih nahajata obraza Anne in Else ali pa Olaf. Ostali čevlji, ki pa niso povezani s FROZEN, pa so polni metuljčkov, rožic, in bleščic in so roza barve. Rada imam roza barvo, a na otroških čevljih izgledajo preveč otroško. Ko končno zagledam par čevljev, ki mi je všeč se velikokrat zgodi, da več nimajo tega modela s to velikostjo. Očitno ima veliko punčk prav isto velikost kot jaz.

Če pa najdem kak par z mojo številko noge, ki mi je všeč, pa se pogosto zgodi sledeč scenarij: 1. FAZA: PORIVANJA (porivanje pete, ker  za mojo ne fleksibilno stopalo bi potrebovala 3 številke večje čevlje + močno znojenje tistega, ki me obuva), 2. FAZA: UGOTAVLJANJE, KATERO NOGO oz. stopalo IMAM MANJŠO (eno imam za pol številke manjšo od druge), 3. FAZA: ČEVELJ MI JE PREMAJHEN  (na večji nogi). 4. FAZA: Zgodi se tudi, dosti krat, da so mi čevlji prav, a so mi odvisno od modela preširoki (to je bolj pomembno pri poletnih modelih).

 Pri iskanju  pravih čevljev, opazujem in razmišljam o starosti otrok na otroškem oddelku in pridem do spoznanja, da sem proti njim stara, kar me spravi tudi v zadrego. Še posebej ko vidim, da veliko mlajših punc, ki so  stare okoli 10, 11 ali 12 let, kupujejo čevlje na oddelku za odrasle.Vseeno pa so v zadnjih letih otroci zelo moderni, zato modeli otroških čevljev izgledajo že precej »odraslo«. S tem pa imam tudi jaz manj težav pri iskanju perfektnega čevlja.

Pogosto me tudi vprašajo, kako veliko imam nogo, ker nihče ne pričakuje, da imam tako zelo majhno. 😊

Nekateri tudi komentirajo moje majhna stopala, da imam tako majhna kot pepelka, drugi pa me primerjajo z majhnimi otroci kot da  se sama ne zavedam, da imam ekstremno majhna stopala.

Za konec pa še ta slika:

Continue Reading

Moj brat dvojček ima Downov sindrom

Moj brat dvojček ima Downov sindrom

Posted by samanta kegl on julij 03, 2018 in o meni,

ALOHA! 😃

Preden začnem pisati o temi napisani zgoraj v naslovu bi se rada zahvalila vsem, ki ste kliknili na moj blog in prebrali ali pa tudi ne, mojo prvo objavo »Kdo sem jaz?«. Iskreno nisem pričakovala toliko obiskov. Hvala še enkrat!! 💕

K pisanju mojega drugega bloga sem se spravljala že nekaj dni pa mi nikakor ni uspelo, priti do računalnika (je bil malo na počitnicah 😊). Dolgo sem razmišljala o čem bi lahko pisala, ker imam v glavi že ideje za naslednje objave. Dnevi, ki so za mano so bili rojstno - dnevno obarvani, zato sem se odločila, da bom tokrat pisala o svojem bratu dvojčku, mojem BURKIJU (to je vzdevek) ,ki ima Downov sindromom.

Moj brat dvojček je oseba, ki je polna energije (tudi pozitivne in malo negativne haha) veselja… Sonce naše družine.

Na njegovo srečo ali pa tudi ne srečo, se ne obremenjuje s težavami ali pa s stresom, kot ga doživljamo mi ostali. Pogosto ga opazujem kako brezbrižno, počasi in z užitkom je kosilo, ne pa kot jaz, ki sem se pač na žalost navadila vse čim hitreje »zmetati« vse vase. Priznam, da si kdaj pa kdaj zaželim, da bi se malo zamenjala. On bi se šel delat stresne stvari namesto mene, jaz pa bi malo uživala v njegovem svetu.

Ampak potem se zavem, da to »brezbrižno« življenje ni tako popolno, zaradi okolice in ljudi, ki izkoriščajo tako ne zavedanje, da so nekateri ljudje nesramni ali pa se smejijo iz takšnih oseb, kot je moj brat. Ne zaveda se, da ljudje bulijo v nas (ne samo zaradi njega tudi zaradi mene) ko smo kje na javnem mestu. Že dolgo časa nazaj smo šli z družino  mimo gostilne in zunaj na terasi je sedelo ogromno število ljudi, ki so se kar na enkrat nehali pogovarjati in se obrnili proti nam in nam sledili s pogledom dokler nismo popolnoma odšli mimo. Mene je in me to še vedno obremenjuje njega pa v tem slučaju na srečo ne.

Veliko prostega časa preživim na youtubeu in pogledala sem že zelo veliko dokumentarcev o različnih boleznih, ki jih imajo ljudje po celem svetu. Tudi o dveh dvojčicah z Downovim sindromom, ki sta bili zelo pametni, znata brati. Nekatere punce in fantje z Downovim sindromom delajo v trgovinah, so plesalci, balerine, natakarji. Moj brat na žalost ni tako  zelo talentiran in pameten, ker  so starši posebej pa najina mama več energije posvečala meni, ker je videla, da se bom jaz v življenju lažje znašla kot on. Poznam starše, ki na silo porivajo svoje otroke z Downovim sindromom, v različne plesne delavnice, ker si pač kot vsak starš želijo, da bi bil njihov otrok uspešen in bi bili ponosni nanj. Ne opazijo pa, da je ob teh njihovih dejanjih otrok ni srečen.Vsi smo si med sabo različni. Nekateri so zelo pametni in talentirani, drugi pa se pač zgubimo v povprečju. Osebe z Downovim sindromom niso nobena izjema. Življenje tako je.

Pravijo, da so dvojčki med sabo zelo povezani.To je tudi res. Midva z bratom nisva nobena izjema. Zelo me pogreša ko nisem doma. V svojem malem svetu želi, da je vse kot je vedno, da ima neko rutino, da je vsaka stvar na svojem mestu, ker če ni nastane zelooooo velik problem. Zaradi te rutine ima zelo slabo in za nas v družini, kar nadležno navado spraševati: Kaj pa potem? Kdo bo prišel? Itd. in to zelo zelo zelo zelo velikokrat na dan. Slišala sem, da pri tem ni edini, in da to delajo tudi drugi z Downovm sindromom hehe. 😊 😊

 BURKI (tako ga jaz kičem on pa mene BURKICA  😊 ) je navsezadnje kot moj mlajši brat, ki bi ga od časa do časa najraje dala v raketo in poslala na luno (ker gre  tudi na živce). A vseeno pa bi brez njega bilo preveč dolgočasno.

 To bi bilo za ta blog.

Upam, da vas nisem preveč zamorila. 

Samanta

Continue Reading