Življenjska lekcija: Najbolj se lahko zanesem nase in na moja starša
Aloha!! 😊
Trenutno sem v obdobju, ko nisem čisto prepričana kako se počutim. V enem trenutku sem relativno vesela, potem pa v drugem totalno potrta in brez volje. Verjetno je krivo vreme, ki se tudi nikakor ne more odločiti ali bo sončno ali pa oblačno, kot da bi se že pripravljali na konec poletja. Krivdo seveda lahko deloma pripišem tudi mojim podivjanim hormonom. 😋
Primerno mojem "podivjanem" počutju, sem se danes odločila, za temo, ki je ena izmed ključnih razlogov zakaj sem sploh začela pisati blog. Življenje nikoli ni tako kot je v domišljiji, (to se zavedamo vsi), saj je realnost prevečkrat kruta in boleča. Pogosto sem zaradi realnosti že v osnovni šoli, našla svoj mir v svetu domišljije, mnogim danes znano kot otroški svet, kjer so večinoma vsi dobri, zlobni osebe pa preprosto lahko preštejemo na prste. Vendar danes je dan za realnost in čas za kruto življenjsko lekcijo: V življenju lahko najbolj zaupam le sebi in svojim staršem (in se tudi zanesem). Žalostno toda zelo resnično. Že iz preteklosti in pa zdaj v sedanjosti, se mi neštetokrat zgodi, da me ljudje zelo razočarajo. Predvsem zaradi tega, ker jim preveč naivno zaupam ali pa vsaj upam da so drugačni in vredni mojega zaupanja, kar vedno pa se vedno pokaže za napačno. Najhuje se mi zdi to, da se se v prihodnosti ne bom mogla zanesti na nikogar, ki bi mi oziroma tudi moji družini pomagal, brez da bi pričakoval nekaj za nazaj, ali pa vsaj pomagal, ker se bi mu to zdelo prav (to se tiče tudi mojih sorodnikov). Ne to se ne bo zgodilo, ker so / smo vsi ljudje preveč egoisti in gledamo samo nase, pri tem pa za druge delamo neke stvari toliko časa dokler imamo sami od tega korist. Pri tem ni pomembno ali je ta korist v obliki čustev, denarja ali pijače. Pogosto vidim, da moji starši za druge delajo stvari brez da bi pričakovali nekaj takoj nazaj. Logično pa tudi je da vsaj malo pričakujejo, da bodo drugi za njih storili isto. Vsaj majhno uslugo za nazaj? Pravzaprav se to redko zgodi. Je to PRAVIČNO??? Seveda ni.
Sama sledim primeru mojim staršem. Povem pa lahko, da se mi dogaja vedno ista situacija. Vedno pomagam (ko lahko) drugim tudi tistim, ki so moji prijatelji (ali sem vsaj mislila da so), dokler jaz te iste osebe ne potrebujem in ne dobim iste ali podobne "usluge" nazaj. Dobim samo ogromno izgovorov kot prilogo, k hladni juhi razočaranja vedno znova in znova in znova. 🤔 Včasih razmišljam o možnosti, da bi tudi jaz bila takšna hladna, egoistična, in da bi rekla ne, ko bo me kdo kaj prosil in me potreboval. Preprosto ne morem biti taka niti ne morem reči ne, ker to ne bi bila jaz. Ne pravim da kdaj pa kdaj tudi jaz nisem egoist, ker sem tako kot vsi navsezadnje le človek od krvi in mesa, ki dela napake. Pri nekaterih osebah se tako obnašanje ponavlja, zato se sam začneš odmikati od teh. Začneš se počasi odmikati tudi od vseh ljudi, ker pač preprosto čutiš, da boš sam s sabo bolj zadovoljen in tako manj tvegal, da bi te kdo prizadel. Spet z druge strani, ko si preveč sam, nastanejo novi problemi o katerih bom morda pisala kdaj drugič.
Nekje sem prebrala ali pa videla sliko, da je nekdo primerjal zaupanje z listom papirja saj list, ko ga enkrat zmečkaš, ne moreš več popolnoma zravnati. Z zaupanjem je zelo podobno. Ko ga enkrat izgubiš ne boš nikoli več zaupal v isti meri kot prej.
Vsi tisti ljudje, ki se tako obnašajo in zate ne naredijo nič, mogoče tudi pozabijo da obstajaš pridejo na tvoj pogreb ko umreš. Ali ni takrat že prepozno? Drugo vprašanje je zakaj pridejo komaj takrat? Ker mogoče mislijo, da je tako prav, zato ker te okolica prisili? Ali pa zato, ker si je komaj takrat vzel par minut časa? Kje si bil prej? Kaj ti pomaga, da nekdo pride na tvoj pogreb, če ga ti ne vidiš, nič ne čutiš in nimaš nič od tega, niti nobene koristi.
In še nekaj ne pozabite: Sve se vraća sve se plača ali pa ta What goes around comes around.
Upam, da vam je bilo branje zanimivo.
Samanta
