Z avtobusom na morje: Baška

Z avtobusom na morje: Baška

Posted by samanta kegl on avgust 23, 2018 in izlet, travel,

Aloha! 😄

Čeprav od moje zadnje objave ni minilo veliko časa (samo 2 tedna) se mi je vseeno zdelo, da nisem nič objavila že mesece. V pretekih dnevih nisem imela navdiha o čem bi lahko pisala pa tudi zasedena sem bila s stvarmi, ki so bile ne odložljive. Ampak zdaj imam končno nekaj časa jupiiii. 😜

Pisanje te objave sem imela v načrtu še preden sem bila sploh sigurna, ali bom sploh kam šla. Na srečo smo šli in imela sem se odlično, a je bilo tudi zelo naporno, ker se nisem dobro naspala.

Prejšnji vikend sem šla z bratom dvojčkom in s staršema en dan na Otok Krk oziroma v Baško za katero velja, da ima eno najlepših plaž na Otoku Krku in po podatkih eno najdaljših, ampak meni se ni zdela tako dolga.🌊🌊

Na otok Krk smo krenili v soboto ob 5.00 zjutraj oziroma celo 10 minut prej, ker smo že vsi bili na avtobusu. Na avtobusu, nas je  pričakala vodička starejša gospa, ki je na prvo izgledala kot oseba, ki bi morala že biti v pokoju. Avtobus je bil še čisto nov, kar se se je dalo ugotoviti od zunaj pa tudi notranjost busa je dišala čisto po novem. V tistem trenutku sem se spomnila na zelo star avtobus, s katerim smo se peljali na spoznavni vikend v prvem letniku gimnazije, ki je verjetno bil iz 2. svetovne vojne. Do Zagreba smo potovali 1 uro. Kar hitro glede na to, da se avtobus pelje počasneje kot osebni avtomobil. Na cesti je bila gneča, a ne tako velika, da bi morali stati v koloni, kar je vse prijetno presenetilo, saj smo vsi pričakovali, da bomo sigurno pristali v prometnem zamašku v kakšni 8 kilometrski koloni, pa na našo veselje in srečo nismo niti enkrat med potjo. Na poti do naše destinacije smo naredili samo 30 minutni postanek, kjer so si drugi lahko pretegnili noge eni pa smo  ta odmor izkoristili za wc. 

Zelo me je razveselilo, ko sem v daljavi zagledala modro mlako, med tem pa sem poslušala razlago vodičke o nastanku mosta, ki povezuje otok s kopnom. Most je nastal, ker nekoč na otoku bila razvita naftna industrija in so morali, nafto prevažati s tovornjaki dolg pa je malo več kot 1 kilometer. Navdušila me je tudi vožnja čet most, saj so bile v morju vidne ribiške ladjice. Na samem otoku je tudi zanimivo, da ni gozdov, samo grmičevje in nizko rastlinje, ki je avtohtono za otok in ne raste nikjer drugje. 

Torej uradno smo prispel 8.30 (do Malinske), kjer so se prvi potniki, izkrcali ostali pa smo nadaljevali pot do Baške, vožnja do tja pa traja dobrih 30 do 45 minut. Ob cesti do Baške smo lahko videli kamnite plošče, ki naj bi predstavljale določene črke v abecedi ali pa besede.

 Končno smo prispeli okoli 10 do Baške. Skoraj vsi smo se odpravili, do te najlepše in idilične plaže, ki je kot taka predstavljena na spletu. V trenutku, ko smo prispeli, do plaže smo ostali šokirani, ker je plaža že ob 10.00  bila nabito polna z ljudmi. Kakih 15 minut je trajalo, da smo našli prosto mesto in tam odložili stvari. Pogled na morje in na okolico je bil lep, saj se okoli Baške razteza nekakšno gorovje ob vznožju teh in čisto blizu morja pa so hiške, veliko od teh je tudi apartmanov za turiste. Morje je bilo ledeeeeeeno mrrrrrzlloooo, a sem se vseeno kopala, ker sem se s časoma privadila na takšno temperaturo vode. Zjutraj so še bili valovi, ki so me večkrat zalili in ob tem tudi mislila da bom utonila in med tem spila pol litra slane vode. Proti večeru so valovi ponehali, jaz pa sem bila preveč "crknjena", da bi šla takrat v vodo. 

Plaža je imela tudi javne wc-je in tudi poseben wc za invalide, ki pa je bil "božansko čist". Za vstop na wc si moral tudi plačati 2 kuni, vendar se situacija, da rešiti tudi zastonj, da počakaš nekoga da pride iz wc ven.  Na plaži ni nobenih dreves, zato si turisti morajo sami priskrbeti senco z senčniki ali pa so si nekateri vzeli, senčnike in ležalnike v najem, senčniki pa vsi bili rezervirani in na njih napisana imena. Plaža ima tudi dostop za invalide a je kljub temu zelo neprehodna zaradi mase ljudi.

Veliko turistov je tujcev, zdi se mi da je bilo dosti mladih ljudi in parov, ki so govorili predvsem italijansko. Zanimivo, je to, da se dosti ljudi na plaži sploh ni kopali ampak so samo ležali cel dan. Res je da je bila voda mrzla ampak vseeno mi ni bilo čisto jasno.

Preden smo se zvečer odpravili, smo šli na kratek sprehod ob plaži, saj so se tam nahajale stojnice s spominki, pekarne, kioski z hitro hrano, sladoled in že navzven luksuzne restavracije, ki so privabljale goste.

 Ob 19.00, ko smo se odpravljali proti avtobusu, se mi je zdelo, da je bilo bolj vroče kot pa opoldne, zato je bilo odlično, ko smo vstopili v ohlajen avtobus.

Domov smo prispeli okoli 24.00 in prav tako, kot zjutraj ni bilo nobenih zastojev ali kolon na cesti. 

Na tem eno dnevnem izletu sem uživala, vendar pa se mi je hkrati vse skupaj zdelo zelo naporno.

Ugotovila sem, da je načrtovanjeenodnevnega izleta, če si vezan na avtobus zelo zapleten, saj moraš biti pozoren na več dejavnikov kot so vreme tisti dan, prosta mesta v avtobusu, ali iti med vikendom ali čez teden (zaradi kolon in čakanja na cestah) ter samo dejstvo, da morda ta dan avtobus ne bo šel, čeprav je bil na spletni strani agencije podatek, da tudi ta dan avtobus vozi na izlet.

Hvala za vaše branje.

Samanta

Continue Reading

Komu denar predstavlja večjo srečo milijarderju ali tistemu, ki ga nima?

Komu denar predstavlja večjo srečo milijarderju ali tistemu, ki ga nima?

Posted by samanta kegl on avgust 10, 2018 in

Aloha! 😃

  V zadnjih nekaj dneh sem dosti razmišljala o denarju, njegovi vrednosti ter o količini sreče, ki jo prinaša v življenje vsakega posameznika. Nekateri si lahko privoščijo vse. Od najbolj luksuznih hiš, avtov in oblek, medtem ko so drugi prisiljeni živeti malo manj luksuzno (še vedno ni preveč hudo ne), spet tretji pa živijo na robu revščine skoraj brez vsega. Ali veliko denarja pomeni, da si bolj srečen?

  

Ravno prejšnji teden sem na you tubeu gledala mini dokumentarec o youtuberu Jeffree Staru, ki je  multi milijarder, saj ima v lasti 7 podjetij, vilo na  Beverly Hillsu (opremljeno z osmimi kopalnicami, in velikanske garderobe, kjer ima shranjene obleke v vrednost 7 milijonov dolarjev 😅🙊. Razkril je tudi, da ima v lasti  torbico, ki je vredna 30 tisoč dolarjev. Za njega pravi drobiž ha ha. Vendar pa je prav tako povedal, da ni vedno srečen, čeprav ima toliko denarja, bi ga najbolj osrečilo, če bi lahko svoje bogastvo lahko delil s svojim očetom, ki pa ga zdaj ne more. Ampak, če pogledaš z druge strani, si s toliko količino denarja, tudi če kdaj ni srečen, se počuti potrto lahko plača več tedensko potovanje, da si napolni baterije. Normalni ljudje, ki nimajo toliko denarja, so obsojeni na eno in isto početje od jutra do večera globoko v svoji ne sreči.

Prav tako sem tudi na you tubu zasledila video, beauty bloggerke, ki je v svoji obrazložitvi, zakaj je zapustila you tube, večkrat povedala, da kljub vsem denarju ni bila srečna in je postala z vsakim dnem vse bolj depresivna. Omenila je tudi, da je z denarjem, ki ga je zaslužila pomagala svoji mami z dolgovi, in  preprečila, da sta se njena starša  nehala vsako večer  kregati. Ko je končno ugotovila, da ji snemanje videov, ne prinaša toliko sreče, ne glede na zaslužen denar, se je preselila v Švico, kjer  odšla z namenom poiskati samo sebe. Že ko sem gledala video so se mi po glavi začele sprehajati misli o tem, kako se punca ni zavedala, da ji je na nek način denar, ki si ga je prislužila vseeno "kupil srečo". Brez denarja bi bila njena mama nesrečna, ker bi bila v dolgovih, z očetom bi se mama še vedno kregala zaradi denarja,  ona si ne bi mogla privoščiti, da bi odšla v Švico iz ZDA bi težje našla samo sebe, saj  če nimaš veliko denarja ne moreš niti iz lastnega dvorišča. Taki ljudje pristanejo v psihiatričnih bolnišnicah, ali pa na tabletah. Otroci niso srečni, saj morajo prenašati nasilje družini, ker starši nimajo denarja. Ostanejo  jim le velikanske travme, ki jih nikoli ne pozabijo.

Na televiziji so bile oddaje, kjer ljudem pomagajo pri renoviranju hiše, pogosto so te hiše take, da moraš sam sebe vprašati, kako lahko nekdo v takih pogojih sploh živijo. Ljudje nimajo denarja, da bi svojim otrokom omogočili dostojno življenje, saj se hkrati tudi zavedajo, da so njihovi otroci odrinjeni, od svojih vrstnikov, ker  nimajo denarja Na koncu, ko je hiša urejena ljudje jokajo od sreče še posebej  pa otroci, saj je na njihovih obrazih najlažje videti srečo. 

Sama vidim toliko stvari, ki bi  mi prinesli vsaj kratkoročno srečo ali pa na dolgi rok olajšali življenje hkrati pa me s tem vsaj malo osrečili, ampak preprosto ne morem, ker imam premalo denarja, prav tako pa mi niti starši ne morejo privoščiti.

Človek, ki nima toliko denarja, ne more reči "Hey grem na počitnice ali pa preselil se bom v drugo državo, ker tukaj kjer živim in delam ne vidim več sreče". Moraš se na žalost sprijazniti, da boš morda vedno gledal le slike potovanj in  živel v upanju da zadeneš na lotu ali, da se poročiš z osebo z globokim žepom 😜.

Na koncu če zaključim, je po mojem mnenju na zunaj bogat človek, bolj srečen od revnega, ker si z denarjem lahko odpre več vrat, ko se mu ena zaprejo, človek, ki nima toliko denarja pa ne more.

Upam, da vam je bilo branje zanimivo.

Samanta

Continue Reading